Maja Babič Košir
Ciao Amore
17/01 —10/03/2024
Globoko zakoreninjen bistveni element človeške izkušnje, večplastno čustvo, ki ga je težko opredeliti. Neizčrpen vir za filozofsko, umetniško in znanstveno raziskovanje. Naklonjenost ljudem, živalim ali predmetom, ki nam krade pozornost in si prisvaja naš življenjski prostor. Skrb, sočutje in empatija, v dobrih in slabih časih. Ljubeča in brezpogojna, vendar tudi parazitska in strupena. Ljubezen je zapletena.
Ciao Amore, ne želim te več videti.
Dela Maje Babič Košir so istočasno materialno raznolika, ekspanzivna in minimalistična, oprijemljiva in fluidna v interpretaciji. Zaradi vizualne razdrobljenosti, spremenljivosti in umetničinega intuitivnega pristopa obstajajo v posebnem časovnem medprostoru, ki povezuje preteklost s sedanjostjo. Postavljeni na občutljive temelje in začasno zasidrani v določenem časovnem trenutku si naravno lastijo lasten prostor. Opazujemo zasebne, intimne arhive ali najdbe naključnih srečanj, iztrgane iz prvotnega konteksta in vpete v nove vzročno-posledične odnose, s čimer se okrepi naša želja po raziskovanju, ki jo sprožata njihova inherentna vizualna privlačnost in rigorozen izbor.
Babič Košir v svoji razširjeni intermedijski praksi združuje kiparstvo, objekt, kolaž, asemblaž, fotografijo in kompleksno prostorsko instalacijo. S ponovno uporabo in rekontekstualizacijo najdenih ali podedovanih materialov ustvarja intimne spomenike, ki organsko črpajo iz individualnega ali kolektivnega spomina. Različni predmeti z bolj ali manj neposredno jasno funkcionalnostjo vzbujajo umetničino radovednost in spodbujajo njeno domišljijo. Ob spoštovanju njihovih formalnih lastnosti ali estetskih značilnosti ponovno ovrednoti in analizira njihove vezi s prvotnimi lastniki. Babič Košir skozi gesto ustvarjalnega izbora in poznejšega preoblikovanja predmetov posreduje teme, povezane z minljivostjo in krhkostjo bivanja, pozabljanjem, staranjem, izgubo in odnosi.
Samostojna razstava Ciao Amore v RAVNIKAR se opira na avtoričino ustvarjanje, ki ga nenehno razvija od leta 2018. Globoko zaznamovana z očetovo smrtjo je začela raziskovati, analizirati in obdelovati zapuščino njegovih grafičnih in oblikovalskih del. Raznovrstne zavržene materiale, folije, liste papirja, kuverte in osnutke je združila v serijo kolažev in asemblažev z naslovom Ljubezenska pisma, ki so v tem procesu postali metafora preobrazbe travmatičnega in zapletenega odnosa ter procesa sprave. V svojem sedanjem projektu se loteva vpeljave zapletenega odnosa z njeno materjo v intimno-javni diskurz, ki ga manifestira skozi predmete v materini lasti. Babič Košir v galerijskem prostoru ustvarja kompleksno okolje, ki je naravno razdeljeno na dve pripovedi, ki ponovno ovrednotita družinske vezi, čustva, različne oblike sorodstva, možnosti odpuščanja ali opuščanja materialnega vidika bivanja.
Desni del galerije je posvečen očetu, ki je predstavljen v reduktivni minimalistični instalaciji. Vertikalno naložene plastične plošče so pobarvanev svetlo rožnato, avtoričino značilno barvo, in spominjajo na nefunkcionalne stebre, stilizirane stolpe ali nakopičene plasti različnih čustev in spominov. Estetizacija najdenega materiala je samoumevna, prav tako pa tudi nezmožnost ločitve od njega. Nanešene plasti nedolžne rožnate barve ustvarjajo prijetno vizualno in čustveno komponento, obenem pa vzpostavljajo tudi nekakšno načelo čiščenja ali ohranjanja, ki ga še razširi deformirana plastika, predelana v ready-madepredmete, ki ustvarjajo časovne kapsule in materializirajo unikatne trenutke.
Na očetovi strani je najdeni material uporabljen v procesu, ki vodi k ponovni vzpostavitvi odnosa z drugo osebo, medtem ko materina stran ponazarja zapleten odnos s samo seboj. Postavitev različnih bolj in manj vizualno privlačnih kosov pohištva (kuhinjski elementi, nočna omarica, usnjeni avtomobilski sedež) uteleša nezmožnost, da bi se znebili materialnih drobcev življenja. Kopičenje neuporabljenih predmetov je lahko posledica običajnega impulzivnega kupovanja, neodločnosti ali strahu pred zapravljanjem, hkrati pa ima korenine v travmi ali izgubi, prizadetim pa zagotavlja olajšanje čustvenega stresa in služi kot sredstvo za spopadanje s trenutnim stanjem. Kot je dokumentirano v enem od zvočnih posnetkov, je materina želja, da bi opustila nakopičene predmete, močna, vendar ji preprosto primanjkuje sposobnosti, da bi to tudi storila. Maja Babič Košir je ne obsoja. Predmete uporabi za postavitev spomenika in jo sprejme takšno, kakršna je. Ljubezen je morda zapletena, a dokler obstaja preblisk, ki najde odsev v blisku najdene neonske črke L, še vedno obstaja.
Ciao Amore, upam, da te še kdaj vidim.
KURATORJA: Michal Stolárik, Piera Ravnikar
FOTOGRAF: Zupanov
O UMETNICI: Maja Babič Košir
Privacy Policy, Cookie Policy
RAVNIKAR©2024
Instagram: @ravnikar_org
Linktree, Linkedin, Threads