Vladimir Miladinović


Neopisljivi prostori


22/01 — 08/03/2025


Uradna zgodovina, ki v določenem kulturnem ali državnem okviru nadzoruje zgodovinski spomin, se izkazuje kot krhek in prilagodljiv pojem. S tendencioznim zgodovinjenjem je mogoče manipulirati javno mnenje, relativizirati represije in instrumentalizirati ljudstvo za nove spopade in žrtve. Umetnik Vladimir Miladinović se v svoji umetniški praksi posveča analiziranju kompleksnih mehanizmov, ki krojijo javni diskurz in zgodovinski spomin. Osredotoča se na državljanske vojne v nekdanji Jugoslaviji v 90. letih 20. stoletja, da bi omogočil vpogled v podrobnosti posamičnih vojnih zločinov, ki so bili izvedeni v imenu nacionalistične ideologije. Takrat so bili zagrešeni številni poboji, etnična čiščenja in genocidi, med katerimi mnogi do dandanes niso do popolnosti raziskani.

Miladinović s svojimi risbami, slikami in “ready made“ objekti izpostavlja izbrane dogodke, ki so krojili (in še vedno krojijo) usodo številnih ljudi. Veristično upodablja naslovnice časopisov, ki so poročali o vojni v nekdanji Jugoslaviji, ter poustvarja podobe množičnih grobišč in arhivskih dokumentov. Kljub temu, da pred publiko postavlja trdne dokaze – z zavedanjem, da je tudi dokazno gradivo lahko predmet manipulacije – o spopadih, pokolih, propagandi, hujskaštvu in sporazumih, se njegova dela ne osredotočajo na gole podatke, ampak odražajo zlasti začudenje in odpor do popisanih grozot, ki so le selektivno del javnega diskurza. Ideologije vpletenih strani se do danes niso bistveno spremenile.

Umetnik se s svojimi deli nemara posveča temeljnim vprašanjem “človeške narave“ ter zmožnosti posameznika, da zagreši okrutnosti v imenu naroda, religije, države ali zgolj osebnega interesa. Poleg snovalcev in načrtovalcev realne politike, ki svet in njegove prebivalce pogosto dojemajo kot partijo igre monopoli, se pogromi in politični poboji ne morejo zgoditi brez njihovih neposrednih izvrševalcev. Kako lahko torej običajni ljudje postanejo preganjalci, posiljevalci in morilci? Kako lahko skupnost, ki je desetletja živela v zgledni koheziji, trdno povezana in prepletena, konča v brutalni državljanski vojni? Kakšni so mehanizmi, ki lahko privedejo do tako brezvestnega obračunavanja in pobijanja?

V svoji knjigi Rat slikama (2014) je fotografinja in raziskovalka Sandra Vitaljić zapisala, da se vsaka vojna, tudi tista v nekdanji Jugoslaviji, začne s sovražnim javnim govorom, ki demonizira nasprotnika ter poudarja lastno žrtev in obrambno determiniranost. Šele ko je nasprotnik docela razčlovečen, spremenjen v utelešenje brezvestne in krvoločne zveri, so tudi običajni ljudje pripravljeni sodelovati v množičnem nasilju. Žrtev ima vselej pravico do obrambe, zato je sovražna propaganda vselej znanilka vojnega stanja.

Ti pojavi so docela univerzalni, saj je svet tudi v prvi četrtini 21. stoletja ostal globoko ujet v primežu nacionalnih držav in imperijev, ki se hranijo z nacionalizmom, patriotizmom, občutkom superiornosti in antagonizmom do Drugih. Tudi danes mehanizmi propagande, kljub popolni razpršenosti medijske krajine, delujejo izjemno učinkovito. Ljudstvo je že dolga desetletja podvrženo vplivu reklamne industrije, ki posameznika s kakofonijo sporočil napeljuje k poželenju in trošenju. Na prav isti način, kot za komercialna sporočila, je lahko posameznik dovzeten za politično propagando, zato je sedanjost še vedno zaznamovana z medijskim mrkom, propagandnimi kampanjami, nacionalizmom ter rasizmom. Čeprav se je po drugi svetovni vojni začela uveljavljati bolj skladna mednarodna politika, ki je v načelu temeljila na pravici do samoodločbe narodov in na obči socialni pravičnosti, se je le-ta kmalu umaknila zlovešči realni politiki velesil in njihovih satelitov. Kljub dekolonizaciji sveta se nekdanje imperialne sile nočejo umakniti iz nekdanjih kolonij, ki jih še dandanes skušajo kontrolirati z ekonomskimi ali vojaškimi sredstvi.

Vojna v nekdanji Jugoslaviji je v širši perspektivi le eden od fragmentov v zgodovini nemirnega 20. stoletja, obrobni dogodek velikih geopolitičnih premikov, ki so svet po koncu hladne vojne depolarizirali in ideološko uniformirali. Način njenega zapleta in razpleta pa je pokazal zlasti na krhkost civilnodružbene kontrole nad delovanjem institucij. V Jugoslaviji so vsi kontrolni mehanizmi popustili in odprli pot nacionalizmu, individualizmu in sovraštvu. A vprašanje ostaja. Zakaj se ljudje do te mere identificirajo z nacionalnostjo in vero, da so zanju pripravljeni pobijati in umirati? 

Državljanske vojne nimajo zmagovalcev. Razen redkih vojnih dobičkarjev običajno prizadenejo celotne populacije, ki so nekoč podlegle obnorelemu nacionalizmu – kar lahko privede do začaranega kroga. Zgodovinarka Dubravka Stojanović je v pogovoru za podcast Agelast (25. 2. 2024) dejala, da so za nacionalistično ideologijo (dolgoročno) daleč bolj pomembni porazi in žrtve, kot zmage in heroji. S tem je opisala trenutni družbenopolitični položaj v Srbiji, ki se pomanjkljivo in počasi sooča z lastno vlogo v preteklih državljanskih vojnah. Velik del družbe je sprejel javni diskurz, ki prevladuje vse od poznih 80. let 20. stoletja, in se homogeniziral v vlogi kolektivne žrtve – trpečega naroda, ki so ga zapustili (skoraj) vsi zavezniki in je ostal povsem sam proti celemu svetu.

Tudi Miladinović se v svojih delih posveča predvsem srbski plati medalje v preteklih vojnah in z njimi povezanimi zločini. Prvenstveno želi obračunati z zgodovinskim spominom lastne kulturne sredine, ki soočanje s preteklostjo in odgovornostjo često nadomešča s travmo zaradi izgube etničnega ozemlja. Podobne težave s sprejemanjem lastne odgovornosti v procesih tranzicije v nove nacionalne okvire imajo prav vse države naslednice Jugoslavije. Povsod je moč zaznati trend prelaganja odgovornosti na druge, četudi nemara žrtve. V Sloveniji mnogi dojemajo množični izbris neetničnega prebivalstva iz registra državljanov kot logično in pravično postopanje s tistimi, ki niso dovolj pripadni narodu; zgodil se je absurd: novonastala demokracija je izločila ljudi, ki se (demokratično) niso strinjali z novim političnim redom. Na Hrvaškem je bilo pobijanje in preganjanje na obeh straneh upravičeno s samoobrambo. V Bosni in Hercegovini se še vedno prešteva, katera stran je prva začela z nasiljem v katerem okraju in kdo je izvorna žrtev, ki je imela neizpodbitno pravico do samoobrambe z vsemi sredstvi; pobiti vojni ujetniki in civilisti iz Srebrenice so upravičeni z obrambo srbske zemlje in maščevanjem za lastne žrtve. V Srbiji so nekateri izvajalci pobojev postali žrtve, ki so morale zapustiti svoja ognjišča.

Miladinovićeva dela odpirajo številne prikrite in pozabljene epizode novejše zgodovine. V preteklosti je ustvaril risbe izbranih strani dnevnika poveljnika vojske Republike Srpske Ratka Mladića, ki so služile kot dokazni material na njegovem sojenju na Mednarodnem sodišču za vojne zločine. Poustvaril je naslovnice časopisov za časa vojne na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini in na Kosovu in s tem pokazal na brezkompromisno propagando in sovražni govor vseh vpletenih strani, kakor tudi na geopolitične tendence globalnih velesil. Upodobil je fotografije izkopavanja množičnih grobnic na Batajnici blizu Beograda, kamor sta srbska vojska in policija pokopala trupla pobitih civilistov albanske narodnosti, da bi tako prikrili etnično čiščenje na Kosovu. Prav tako riše in slika pejsaže nekaterih lokacij, zaznamovanih s travmatičnimi dogodki, ki lahko na prvi pogled delujejo povsem običajno in domačno, ob poznavanju konteksta pa postanejo zlovešče podobe človeške krutosti.

Njegova dela je tako moč dojeti kot izrazito neposredna, informativna in eksplicitna, saj prikazujejo arhivske podobe in besedila, hkrati pa so metaforična refleksija suhoparne birokracije, ki je potrebna tako za raziskovanje vojnih zločinov, kot tudi za njihovo zasnovo in izvedbo. Tudi ob odsotnosti neposrednih podob smrti in uničenja, ki jih nadomestijo poročila in statistike, ostajajo dela izjemno surova in strašljiva. A ravno v teh grozovitih statistikah se skriva srž industrializirane vojne, kakor tudi hujskaške propagande.


Vladimir Miladinović (1981) živi in dela v Beogradu. Diplomiral je na Fakulteti za uporabne umetnosti v Beogradu in zaključil doktorski študij na oddelku za teorijo umetnosti in medijev na Univerzi umetnosti v Beogradu. Od leta 2007 deluje kot neodvisni umetnik. Bil je član delovne skupine „Štirje obrazi Omarske“, umetniško-teoretične skupine, ki preučuje strategije ustvarjanja spominskih obeležij. Miladinovićevo glavno zanimanje se osredotoča na politike spominjanja, medijsko manipulacijo ter ustvarjanje in reinterpretacijo zgodovine. Njegovo delo se ukvarja z vojno in povojno travmo, raziskuje medije, forenziko, politično in etično identifikacijo ter predstavitev vojnih zločinov, hkrati pa tudi z aktualnimi tranzicijskimi ideologijami zanikanja in brisanja. Postavlja vprašanja o tem, kako mediji in institucije v povojnih družbah ustvarjajo javni prostor in posledično oblikujejo kolektivni spomin. Umetnost uporablja kot forum za ustvarjanje protijavne sfere, ki odpira vprašanja o vojni, medijski propagandi, manipulaciji narativov, zgodovinski odgovornosti in intelektualni angažiranosti.

Je prejemnik nagrade 53. Oktobrskega salona v Beogradu in nagrade sklada „Vladimir Veličković“. Svoja dela je razstavljal po vsej Evropi, med drugim v SMBA - Stedelijk Museum Bureau Amsterdam (Amsterdam, Nizozemska), Artium - Baskovski muzej sodobne umetnosti (Vitoria, Španija), Münchner Stadtmuseum (München, Nemčija), Salzburger Kunstverein (Salzburg, Avstrija), FreiraumQ21 - Museumsquartier (Dunaj, Avstrija), CACT - Center sodobne umetnosti Solun (Solun, Grčija), The Exchange (London, Združeno kraljestvo) itd.


BESEDILO: Miha Colner







Mailing List Contact
Privacy Policy, Cookie Policy
RAVNIKAR©2024
RAVNIKAR is a non-profit arts organisation devoted to championing and nurturing emerging voices in contemporary art.Follow #ravnikar #ravnikarprojects
Instagram: @ravnikar_org
Linktree, Linkedin, Threads