Tadej Vaukman


San Lorenzo


24/05 —22/06/2024


Tadej Vaukman je v umetnostni prostor vstopil pred dobrimi petnajstimi leti, ko je publiko presenetil s svojimi iskrenimi fotografskimi zapisi, za katere se je na prvi pogled zdelo, da nimajo ne konca in ne kraja, a vendarle je pozorni pogled gledalca lahko prepoznal, da gre za izredno občutljive zapise umetnikovega časa in prostora. Najnovejša razstava San Lorenzo brez dvoma nadaljuje isti princip umetnikovega vsebinskega in formalnega angažmaja, v isti sapi pa jo je potrebno razumeti tudi kot sklepni del trilogije, ki zaokrožuje intimno razmišljanje, ki ga je Vaukman delil s publiko skozi projekta Dick Skinners in Grandheroes.⃰

Čeprav gre v likovnem smislu za dva izredno različna projekta, je jasno, da umetnikova metoda opazovanja časa in prostora ostaja enaka. Če so zapisi Vaukmanovih prijateljev v seriji Dick Skinners brezkompromisni, neposredni, surovi in včasih tudi nasilni, je serija Grandheroes poetičen zapis o umetnikovih starih starših, minljivosti odnosov in o času njegovega lastnega odraščanja. Relacijskost teh dveh projektov pri gledalcu ustvarja napetost in priča o tem, da Vaukman svoj čas in prostor intime vselej definira skozi fotografski objektiv. In nič drugače ni v kontekstu serije San Lorenzo, ki se sicer ne ukvarja več z umetnikovim pogledom na drugega, bodisi z radikalnim preizpraševanjem prijateljstva bodisi z elegičnim drsenjem skozi življenje starih staršev, temveč primarni interes postajata intimni čas in prostor, v katerih se nahaja umetnik sam. Kot nekakšna tiha opomba o tem priča tudi naslov serije, ki se nanaša na istoimensko vasico v hrvaški Istri, v kateri umetnik včasih sam, včasih v družbi svoje partnerke in sina preživlja precejšen del svoje intime.

Kljub temu, da Vaukmanove serije niso zasnovane analitično, temveč so predvsem zelo instinktivne, bi lahko rekli, da gre za svojevrstne vizualne dnevnike, saj vsebujejo vse elemente, ki brez kakršnih koli zadržkov sestavljajo človeško izkušnjo. Kot to skozi svojevrstne dnevniške oblike odražajo številna umetniška dela, ki so prišla v ospredje z novimi težnjami povojne avantgarde in so še danes aktualna in izredno relevantna oblika umetnosti. Vedno, ko govorimo o platnih Ona Kaware, risbah Keitha Haringa, šepetanju številk Romana Opalke, fotografiranih predmetih hotelske sobe pri Sophie Calle, posameznikih, ki živijo zunaj ustaljenih norm, pri Nan Goldin ali pričevanju o vsakdanji intimi Željka Jermana, vselej je jasno, da ne gre le za intimno spremljanje umetnikovega vsakdana, temveč gre za zelo subtilen družbeni in politični zapis nekega časa in prostora. Nedvomno je to mogoče prepoznati tudi znotraj Vaukmanovih neposrednih fotografij, ki večinoma govorijo o njegovem intimnem življenjskem prostoru, postavljajo pod vprašaj negotovi status umetnika, se dotikajo izkušenj, povezanih z domom in družino, ter nestabilnosti, ki jih povzročajo vsiljene družbene okoliščine, na katere posameznik velikokrat sploh ne more vplivati. Najsi gre za individualne podobe, performativnost serij, gibljivost podobe ali preigravanje različnih formatov, ki preizprašujejo hierarhijo podobe, vedno gre za intimen zapis, ki je napolnjen ne le z intimnimi osebnimi mislimi in podrobnostmi njihovega umetniškega raziskovanja, temveč tudi z odsevom sveta okoli njih, kar neposredno briše mejo, ki ločuje umetnost in življenje.

V času, ko nas na vsakem koraku spremlja nešteto podob, za katere je jasno, da so daleč od avtentičnosti, je nujno, da se človek ustavi, si vzame čas in uskladi svoje misli in občutja. Brez dvoma je Vaukmanova najnovejša »grenko-sladka« serija San Lorenzo trenutek, ko je to mogoče, saj v vsaki gesti ustvarja prostor splošnih družbenih nasprotij, med črno-belim in barvnim, statičnim in gibljivim, temo in svetlobo, užitkom in bolečino, tesnobo in svobodo, kar gledalca odmika od ustaljene cone udobja. Prav ta ista razmerja pa seveda zrcalijo tudi umetnikova instinktivna razmišljanja o umetnosti, vsakdanjem življenju in intimi. Včasih preprosta, včasih zapletena podoba izza sprožilca se nanaša predvsem na način opazovanja ali dojemanja Vaukmanovega okolja, hkrati pa razkriva osebno angažiranost, s katero umetnik povzema svoje neposredne izkušnje, vključno z notranjimi konflikti in soočanjem z mehanizmi, znotraj katerih deluje.

Tadej Vaukman je pri založbi Rostfrei Publishing izdal knjigi, ki se posvečata serijama del Dick Skinners (2015) in Grandheroes (2018).

KURATOR: Tevž Logar
FOTOGRAF: Zupanov
O UMETNIKU: Tadej Vaukman





Mailing List Contact
Privacy Policy, Cookie Policy
RAVNIKAR©2024
RAVNIKAR is a non-profit arts organisation devoted to championing and nurturing emerging voices in contemporary art.Follow #ravnikar #ravnikarprojects
Instagram: @ravnikar_org
Linktree, Linkedin, Threads