Radovan Kunić
Speči polimorf
22/10 — 05/12/2026
Z razstavo Speči polimorf je Radovan Kunić naredil subtilen, a nujen korak, ki zaznamuje novo razvojno fazo njegovega raziskovanja slikarstva kot medija znotraj že izoblikovanega umetniškega pristopa. Izbor del, predstavljenih v Galeriji Ravnikar, povzema najnovejše premike v Kunićevi umetniški praksi, ki ji umetnik ostaja dosledno zavezan. Namesto tradicionalne slikarske podlage iz lanenega platna je umetnikovo radovednost spodbudila uporaba sodobnega projekcijskega platna. Sprememba strukture in barve podlage – srebrni odtenek izhaja iz materiala, iz katerega je izdelano projekcijsko platno – je odprla pot novim kompozicijam in novemu likovnemu diskurzu.
Zanimivo je, da Kunić uporablja »odsluženo« projekcijsko platno, na katerem se je nekoč zvrstila velika količina vizualnih informacij v obliki filmskih projekcij, vendar samo platno takrat ni bilo v središču pozornosti občinstva niti ni bilo vidno v svoji izvorni podobi. Danes to isto platno postane nosilec trajne podobe, s čimer njegove fizične in vizualne lastnosti končno pridejo do izraza.
Za Kunićevo slikarstvo je a posteriori značilen raziskovalni pristop k samostojno zastavljeni temi, ki se skozi miselni proces razvija v želeni, vendar ne vedno dokončni rezultat. Opirajoč se na delovno metodo, utemeljeno na filozofskem preizpraševanju dela, ki je nastalo pred njim, nas Kunić tokrat vodi v svet, ki obstaja in nas obdaja, a ni nujno skladen s tem, kar je upodobljeno na njegovih slikah. Ob sklicevanju na tradicijo srednjeveških evropskih slikarjev, ki so v odsotnosti vizualnih dokazov na podlagi ustnega izročila poskušali upodabljati slone, leve in druge eksotične živali, tudi Kunićeve slike v tej seriji odražajo nekaj, kar nas nedvomno obdaja, obenem pa spodbuja našo domišljijo.
Pri delu Čestična hidra sprva iz daljave zaznamo obrise krogov. Ko se sliki postopoma približujemo, začnemo prepoznavati značilne elemente žogic za golf, ki tokrat niso oblikovane izključno z barvo. Kunić s prosojnimi nanosi črne barve pušča razkrite ravno toliko srebrne podlage, kolikor je potrebuje za oblikovanje želenih podob. Kompozicija je razdeljena na več segmentov, s čimer se izogne osrednji fokusni točki, hkrati pa ustvarja vtis notranjega reda, v katerem je vsak segment v ospredju. Čeprav se zdi, da so žogice za golf naključno razporejene v nočni mori večplastnosti, v resnici na subatomski ravni ustvarjajo lasten ekosistem, v katerem je vse »na svojem mestu«. Na tej ravni snov izgublja svoje prepoznavne lastnosti, vendar jo prav izračuni kvantne mehanike in umetnikove poteze s čopičem ponovno naredijo predstavljivo.
V dialogu z omenjenim delom je treba obravnavati tudi Where No One Has Gone Before, ki mu predstavlja vizualni in pripovedni pendant – nekakšen jin in jang znotraj razstave. Medtem ko prvo delo prikazuje nenehno gibanje in naravne zakonitosti, ki delujejo na subatomski ravni, drugo ponuja mirnejši prizor, bližji človeški izkušnji. Skupina prižganih svetilk, razporejenih druga ob drugi, ponuja drugačen pogled na red, pravilnost in ponavljanje. Na eni strani se srečujemo z naravo in njenimi nenehnimi preobrazbami, na drugi pa s človekom in njegovo potrebo po urejanju sveta skozi vzorce, zaporedja in mere, prilagojene mejam človeškega razumevanja. Tako se znotraj kaosa vzpostavlja svojevrstna harmonija na meji med redom in neredom. V delo je vključen tudi kemični proces gorenja kot oblika preobrazbe snovi in energije. Plamen obenem postane jasen opomin na minljivost in človekovo smrtnost, vsaj v njenem fizičnem pomenu. Kunić v pripoved vpeljuje tudi vprašanje meja človekovega razumevanja vesolja – vidnega in nevidnega – ter poskusov, da bi njegovo kompleksnost zajeli z lastnimi sistemi merjenja, razvrščanja in razumevanja.
Razstava ne vključuje zgolj del večjih formatov, temveč tudi serijo manjših del. Implementacija zakona je modularno zasnovano delo, ki ga je mogoče razporediti v manjše ali večje skupine. Kunić srebrno podlago prekrije s črno barvo, na katero umesti cvetove različnih rastlin in besedila z enigmatičnimi sporočili. Srebrna podlaga se ponekod v obliki bliskov prebija skozi črno površino ter dodatno poudarja barvite cvetove in pravne fraze, ki lebdijo v prostoru vesolja. Te fraze se nanašajo na človeške zakone, obenem pa opozarjajo tudi na pisavo kot omejeno obliko komunikacije in interpretacije sveta. Takšni sistemi so prilagojeni človeški izkušnji in mejam našega védenja, vendar ne ustrezajo nujno kompleksnosti sveta, ki ga poskušajo opisati.
Na razstavi je predstavljenih tudi več del s Kunićevimi prepoznavnimi motivi, ki pa so tokrat izvedeni na nekoliko drugačen način. V delu Mjesto i datum se med zasneženimi vejami pojavlja besedilo oziroma sporočilo, ki se postopoma razblinja v prostoru. Fatamorgana? Nemogoče. Obrisi so prisotni, besedilo je na površini platna, a ostaja neulovljivo ter se zliva s celoto, z ozadjem in kontekstom – individualnost je treba poiskati.
V teh delih lahko prepoznamo več skupnih elementov. Predvsem jih povezuje ponavljanje motivov in ustvarjanje kompozicijskih vzorcev. Prisoten je tudi značilen princip horror vacui, strahu pred praznino. Z množenjem se prepoznavni elementi vsakdanjega življenja preoblikujejo v gradnike kompleksnejšega sistema, v katerem njihovi prvotni pomeni odstopijo prostor novim odnosom in zakonitostim.
Plast za plastjo, korak za korakom, nastaja struktura, ki je povezana na več ravneh: od fizične (platno, barva, poteza čopiča), prek pripovedne (osebna zgodba) in metajezikovne ravni do odnosa med delom in umetnikom, medsebojnih odnosov med posameznimi deli ter navsezadnje odnosa med sliko in njenim občinstvom.
Radovan Kunić se je rodil leta 1987 na Reki. Leta 2012 je diplomiral iz kiparstva na Akademiji uporabnih umetnosti na Reki. Poleg slikarstva, ki je stalnica njegove umetniške prakse, uporablja tudi druge medije, kot so animacija, video in instalacija, ter raziskuje njihove medsebojne povezave v galerijskem prostoru in na prostem, v javnem prostoru. Sodeloval je na mednarodnih umetniških simpozijih in umetniških rezidencah v Belgiji, ZDA in Nemčiji ter svoja dela predstavil na številnih skupinskih in samostojnih razstavah. Prejel je več nagrad in priznanj, njegova dela pa so vključena v javne in zasebne zbirke na Hrvaškem in v tujini. Ustvaril je tudi javno umetniško delo Mechanism, mozaik, postavljen na sprehajališču Molo Longo na Reki. Deluje kot docent na Akademiji uporabnih umetnosti Univerze na Reki. Je član Hrvaškega združenja likovnih umetnikov. Živi v Matuljih.
Besedilo: Zlatko Tot
Fotografije: Zupanov
Podpora: Ministrstvo za kulturo & Mestna občina Ljubljana
Privacy Policy, Cookie Policy
RAVNIKAR©2024
Instagram: @ravnikar_org
Linktree, Linkedin, Threads