Neja Tomšič
Vrt, nekoliko puščaven
23/05 — 29/08/2025
"'Nenavadno je, da drevo pade ravno tako', je rekla prijateljica, medtem ko sva se sprehajali skozi Rafutski park, in pokazala na telo rdečega hrasta, ki ga je zemlja nežno prižemala k sebi, 'kot da bi ga vsa bližnja drevesa želela uloviti.'"[1]
Praksa Neje Tomšič izhaja iz počasnega opazovanja prostorov, zaznavanja naključnih ali zgodovinskih gest v listju, tišini in pozabljenih kotičkih. Njena dela se s tiho nujnostjo razvijajo na vztrajnem presečišču med botaničnim in političnim. Na razstavi Vrt, nekoliko puščaven nas vabi v krajino fragmentov, zgodb, s katerimi premišljuje o avtohtonosti in pripadnosti. Razstava združuje risbe, akvarele, kiparske okvire, reliefe, grafike v slepem tisku in večkanalno zvočno postavitev, ki jih medsebojno povezuje skozi historiografijo zelenih prostorov in spekulativnih imaginarnih svetov.
Prisotnosti na razstavi so rasle skozi raziskovanje spregledanih terenov, fizično oddaljenih, a povezanih preko gibanja ljudi, semen in idej. Neja Tomšič vzpostavlja časovni most med Rafutskim parkom na Pristavi blizu Nove Gorice in vrtom Slovenk, ki so v poznem 19. in v prvi polovici 20. stoletja potovale v Aleksandrijo kot delavke v različnih skrbstvenih poklicih. Dela na razstavi te prostore povezujejo, osvetljujejo njihove prekrivajoče se zgodovine in kartirajo njihov prispevek k modernemu razumevanju narave kot nečesa, kar je treba nadzorovati in kategorizirati. Ta relacijski pristop odpira vprašanja o vrtovih, o tistih, ki jih snujejo, in o tem, kako se jih spominjamo.
Serija akvarelov, nastala po obdobju terenskega dela v Rafutskem parku, pozorno obravnava materialnost zelenega prostora in upodablja padec najstarejšega drevesa v parku (rdečega hrasta). Govori o parku kot prostoru, ki nosi brazgotine zgodovine in ga postavlja v niz zelenih prostorov, na katere je vplivalo razumevanje metropole v 19. stoletju ter ločevanje mest od narave, ki jo je bilo treba udomačiti in rekonstruirati. Serija grafik v tehniki slepega tiska predstavlja kartografijo parka v dialogu s tipologijo vrtov Gabriela Thouina iz začetka 19. stoletja,[2] in izpodbija idejo, da je prostore mogoče zreducirati na en sam tip, ter predlaga nove: vrt s padlim drevesom, vrt hibridnih rastlin ali izbrisani vrt.
Po prostoru razpšreni reliefi predstavljajo manjkajoče dele arheoloških ostankov svetišča Nutric v Petovioni (današnjem Ptuju), relikvije keltsko-rimskega kulta porodništva in materinstva. Motiv reliefov izhaja iz ustnih pričevanj o vrtu v azilu svetega Frančiška in kulturnega centra za Slovenke v Aleksandriji, kjer naj bi ženske med drugim gojile tudi radič. V času, ko je na Goriškem nastajal zasebni eksotični park z neoorientalsko vilo Antona Laščaka, so ženske iz slovenskih skupnosti migrirale v Aleksandrijo kot dojilje in gospodinje, s seboj pa nosile semena iz domovine. Vsakdanja rastlina radiča postane osrednji dekorativni element reliefov in osvetljuje vsakodnevno delo vzdrževanja družin in prostorov, ki niso bili monumentalizirani.
Ponavljajoč motiv vrta se skozi razstavo pojavlja kot političen in intimen prostor upora. V nasprotju s kolonialno, prevladujoče moško tradicijo eksotičnih botaničnih zbirk, nastalih kot izkazi moči in razkošja, se zdi vrt Slovenk v Aleksandriji v zgodovini skoraj neviden. Večkanalna zvočna instalacija vzpostavlja simbolni prostor parka s taksonomsko kategorizacijo dreves v Rafutskem parku - izgovarja imena tistih, ki so preživela, in tistih, ki so izginila, kakor tudi kriterije, s katerimi merimo vrednost posameznih primerkov dreves. V sodelovanju s skladateljem Gašperjem Torkarjem in vokalno skupino Ardeo je Neja Tomšič ustvarila zvočno delo, ki gradi na ritualnem klicanju in zaklinjanju, poproša za pričevanja dreves in priklicuje njihovo simbolno prisotnost v razmerju do njihove znanstvene obravnave. Serija risb v svetli paleti prikazuje 'prazno' krajino z okruški iz različnih obdobij, ki se izmikajo pomenu: raztreseni kamni, skrite korenine in morebitni okruški vile Rafut in drugih poslopij, raztresenih po parku med bombardiranjem med prvo svetovno vojno – vse to govori o občutljivosti in odločnosti odkriti njihove pomene.
S pomočjo različnih medijev in motivov razstava ohranja subtilno napetost med naravno rastjo in znanstveno kategorizacijo, ali med tem, kar je dokumentirano, in tem, kar je čuteno. Umetnica hodi na meji med botaniko in mitologijo, na novo interpretira zgodovino in se ukvarja s hipotetičnimi imaginariji. Kateri vrsti znanja dopuščamo cveteti? Kdo sme imenovati, kartirati in arhivirati? Sprehod skozi Vrt, nekoliko puščaven pomeni vstop v pokrajino, ki je ne oblikujejo le rastlinske vrste in kamenje, temveč tudi tiho delo žensk, ki so se gibale med svetovi in skozi rodove puščale sledi v prsti in jeziku. V rokah Neje Tomšič njihov spomin postane več kot predmet proučevanja: je ritualni akt gojenja, ponovnega prevzemanja tistega, kar je bilo dolgo zamolčano pod površjem.
[1] Odlomek iz besedila Neje Tomšič.
[2] Plans Raisonnes De Toutes Les Especes De Jardins. Paris: Mme Huzard. C.1828.
BESEDILO & KURATOR: Nikolaos Akritidis
Skladatelj: Gašper Torkar
Vokalna skupina Ardeo: Maja Dobnik, Klara Kobal, Veronika Pregelj, Kristina Pregelj in Mateja Mikluš
Izposoja zvočna opreme: MoTA – Muzej tranzitornih umetnosti
Grafike so nastale v grafičnem ateljeju MGLC.
Kovinske skulpture je izdelalo Ključavničarstvo Uroš Mehle.
Podpora z rezidenco v Gorici: GO!2025 ter KB 1909
Pomoč pri raziskavi: Darinka Kozinc iz Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink, ter Dominique Lassere iz Zgodovinske knjižnice CIRAD v Parizu.
Razstava je del večletne umetniške raziskave Razpletanje vrta, ki v sodelovanju s številnimi partnerji poteka od leta 2022. Več o projektu in njegovih dosedanjih fazah je dostopno na tej povezavi: https://ne-ja.com/untangling-a-garden
FOTO: Zupanov
Privacy Policy, Cookie Policy
RAVNIKAR©2024
Instagram: @ravnikar_org
Linktree, Linkedin, Threads