Mladen Stropnik
w/ Tomaž Furlan, Maruša Meglič, SBD
dež v šotoru
04/09 — 19/10/2024
Umetniški izraz, sporočilo in ustvarjalni koncept Mladena Stropnika opredeljuje radikalno preprost, skoraj skop in popolnoma nespektakularen vizualni in vsebinski jezik. Diametralno nasproten je današnjemu času vsemogočih, prevladujočih optičnih senzacij, medijskih manipulacij, naraščajoče moči umetne inteligence, množičnih digitalnih tehnologij in ekstremno hitrega pretoka informacij, ki jih vse narekujejo uveljavljene družbene norme. A hkrati so njegova dela istim stimulansom čudno blizu, saj so v tem svojem decentenem videzu vendarle nenavadno dinamična, v svoji tujosti pa na poseben način poetična. Umetnost tega, mednarodno uveljavljenega intermedijskega umetnika je pospostmoderna mešanica postkonceptualizma, metafizike, nadrealizma. Njegovi performansi, video dela, slike, risbe, grafike, kolaži, objekti, nft-ji prehajajo prek medsebojnih ambientalnih in intermedisjkih korelacij v fantastične psihološke prizore in prostorske situacije in dogodke. Tudi predstavitev njegovih najnovejših del v Galeriji RAVNIKAR temelji na tej medsebojni korespondenci skozi katero se posamične umetnikove misli presnavljajo v kompleksne zgodbe in neločljivo celoto.
Branje Stropnikovih del je še najbolj podobno branju poezije, še zlasti pa haikujev, kjer se vsebina dogaja tudi med vrsticami, besedami, črkami, v ritmu presledkov in nedefiniranega prostora, v neizrečenem. Njegova dela se dogajajo v hitrem ritmu. Spekter avtorjevega raziskovanja namreč zajema fenomene trenutnih, tudi iracionalnih misli, idej, prebliskov, nenavadnih doživetij in nepričakovanih hipnih psihičnih stanj, ki zbudijo njegovo pozornost, sprožajo čudenje in spraševanje. S tem razkriva ranljivost človekovega zaznavanja. Njegova dela so to kar vidi on in to kar potem v tem vidimo mi. Tu ni velike skrivnosti. Skrivnost nastopi šele v izkušnji zaznavanja mej ne-vidnega . Njegova dela ne govorijo dolgih, zapletenih zgodb. Sporočila so kratka, redkobesedna, jedrnata in neposredna. Imamo skoraj občutek, da so preenostavna, da bi potrebovala dodaten premislek. A prav tu Stropnik nastavi psihološki trik, saj »nekaj« v umetniškem delu prekine in zmoti videz te običajnosti, kar gledalca zadrži ali ustavi. Dela so namreč zasnovana na ravni fragmenta, kjer zaznan manjko celote onemogoči njeno dopolnitev, dokončanost. Ker ne potešijo v smislu zaključenosti, ne vsebinske ne vizualne, vznemirijo. Tu se zgodi odločilen premik v percepciji in to v dveh smereh kjer prostora za ravnodušje ni. V primeru pripravljenost sprejemanja nerazumljivega, neracionalnega, neznanega brez vsakršnih predsodkov kaj in kakšna mora biti umetnost danes in s časovnim vložkom gledalca, le ta lahko dostopa onkraj pričakovanega, naravnost v svet Stropnikovih zgodb, misli. V primeru nepripravljenosti pa pot lahko vodi k zavrnitvi dela kot umetniške izkušnje in potopitve v neznan ustvarjalčev svet. V obeh primerih pa Stropnikova ustvarjalnost vsebuje potreben potencial, da se odtisne v naš spomin, ne glede ali obrne ali pa zmoti našo ustaljeno, pogosto obrabljeno in dolgočasno percepcijo sveta.
Stropnik se v svojih delih spušča v globoke, skoraj meditativne plasti sanj, prividov, spominov. Zanima ga mejnost i/racionalnega, človekova psiha, doživljajski svet, čustva, ki nastajajo ob izkušnjah sveta in se odražajo v »pomanjkljivih« vizualnih kodah v obliki nematerializiranih misli in neizrečenega. Pri tem umetnik izhaja iz spektra doživljanja vsakdanjega življenja, ki je zanj niz različnih, vzporednih realnosti. Od tiste zavestne in racionalne do raznih nerazložljivih, nezavednih stanj, ki nastajajo na krhkih mejah in hkrati v širokem polju, nekje med sanjami, spanjem in budnostjo. Zanj so to enakovredne resničnosti, ki tvorijo en sam kompleksen človekov doživljajski svet. Kakorkoli že vse je niz prehodov, poslavljanj, minevanj, od koder se nikoli več ne vrnemo isti, tudi iz spanca, ki so ga že stare kulture in mitologije imenovale tudi mala smrt, ne.
To, da Stropnik nikoli ne pove vsega, ni le umetniška in osebna strategija ampak tudi dejstvo, da tudi sam pogosto nima odgovora. Stropnik odstotno, prazno, manjkajoče in vse kar je zato težko razložljivo že od vsega začetka manifestira skozi različna vizualna območja odprtin, razrezov, zapikov, lukenj. Okoli njih uzremo vsakdanje zgodbe, ki jih črpa iz teh svojih različnih realnosti. Od zgodb o njegovih prijateljih, družini do pripovedi o branju, sprehodih, vožnji s kolesom, menjavi umetniških del….. V prazninah pa so skriti vzvodi in viri teh zgodb, ki jih običajno posveča pomembnim osebam v njegovem življenju in jih tudi poimenuje v podnaslovih.
Nekoč je Stropnik odprtine manifestiral v maskah, ki so vmes postale votle okrogline. Danes so večinoma krogi, vrtine, zapiki, raztrgani robovi, kot bi vse opazoval samo še skozi nekakšno, vse bolj povečano tretje oko, ki vse čuti in ve, ki včasih tudi miži. V te okrogline ali v njihovo okolico ponekod zapikne konice lesenih palčk. To oko je ponekod barva, drugod vdrtina, lahko polzi po ekranski površini videa ali pa je čisto objektno zrcalo, ki ga lahko razumemo tudi kot kolektivno ogledalo katerega izkušnja je kot skok Alice v »zajčjo luknjo« (Lewis Carroll, Aličine dogodivščine v čudežni deželi), v svet domišljije, ki obstaja v vsakem posamezniku. Stropnik v svojih delih odklepa prav ta kraj, tu se srečata igrivost, smešnost in mešajo strašnost ter otroškost z minljivostjo in smrtjo. Vstop vanj je vstop tja kjer so dovoljeni absurdi, nepravilnosti, napake. Kadar Stropnik tu in tam danes še uporabi masko je podoba pod njo lahko tudi neprodušna zaprta s svetlečo folijo. Ta je tenka plast, je liminalna in hkrati ultimativna. Je antizrcalo, v katerem več ne vidimo tistega, ki je spodaj, niti ne vidimo sebe v njenem odsev, pa tudi on sebe ne. Je kot preizkus konca? Njegova najnovejša dela so tako kot doslej enigmatični zapiski misli- dnevni, nočni, jutranji, nekateri so tudi posledica daljšega gnetenja misli. Materialno taktilen ikonografski spekter podob in simbolov na razstavi je značilno Stropnikovski. Pripoved poteka preko na videz banalnih reči, ki so lahko tudi »trash« videza - od bleščečih refleksnih površin balona, alu folije, ekranske pike preko preprostih lesenih paličic, papirnih trakov, krogov, izrezkov, vrvic do kosmatih ščetinstih struktur čopiča, ki brišejo sled, mehke puhaste krogle, flomasterskih človeških silhuet in črnih kvadratastih površin itd. Vselej jih opremi z naslovi, ki so hkrati samostojna umetniška entiteta in so vsebinski ključi za globje razumevanje njegovih del.
Stropnik nikoli ne podcenjuje gledalca, saj se tudi sam se pred lastnimi deli postavlja v to vlogo in vsakič znova raziskuje relacije, tako med njimi in seboj kot tudi s publiko. V svoje projekte pogosto povabi umetnike, ki jih ceni. Z deli, ki jih vključi odkrito prizna, da ga nagovorijo in vplivajo nanj in tako postanejo njegov legitimni referenčni okvir. Čeprav je zanj ustvarjanje pobeg od vsakršnih pričakovanj družbe, misel onkraj mejnega, razbremenitev od dilem o tem kakšna morata biti umetnost in življenje, kakšen mora biti odziv gledalca na njegovo delo in brezštevna množica še vsega drugega, česar ne razumemo ali ne vemo in morda tudi nikoli ne bomo. Hkrati pa je ustvarjanje zanj tudi soočanje z vsem tem, z reakcijami gledalca, je nenehno analiziranje življenja, sebe in sveta okoli sebe.
BESEDILO: Barbara Sterle Vurnik
Privacy Policy, Cookie Policy
RAVNIKAR©2024
Instagram: @ravnikar_org
Linktree, Linkedin, Threads